Vsega po malem

OK, to me tok jezi, da moram mal ventile odpret. O RTV Slovenija na splošno nimam lepega mnenja. Sodu je pa izbilo prenašanje oz. neprenašanje evropskega prvenstva v košarki. Po eni strani me veseli, da prvenstvo prenaša RTV, ker ima, kar se šprtnih novinarjev tiče, najbolšo (zame osebno) ekipo. Vilfan in Žibrat obvladata posel, tu ni debate. Kar me pa jezi, je to, da prenašajo samo eno tekmo na dan, ali maksimalno dve, če slučajno igra Hrvaška in tako poskušajo zadržati gledalce, ki bi tekmo pač gledali na HRT. Za mene osebno je košarka najbolj atraktiven moštveni šport, še posebej za televizijske prenose. In če imaš že z mojim oz. našim denarjem kupljene pravice za prenašanje, jih izkoristi na polno. Zakaj za vraga so poslali dol celo ekipo, pa dva komentatorja, če prenašajo samo eno tekmo na dan. To bi lahko Vilfan vse sam podelal, pa še par prispevkov sam spisal, pa kekšen blog odprl, pa za par časopisov članke napisal, …. pa ne bi blo za osem ur dela na dan. Z veseljem sem si pogledal ostale tekme na Športklubu, čeprav je bil komentator katastrofa od katastrofe. Tekma Grčija:Srbija, Grki 5 sekund do konca rednega dela vodijo za 3 točke, komentator govori o tem da je tekma končana še 10 sekund po tem, ko Gurovič z izjemnim metom z vsaj 8-ih metrov izsili podaljšek.

No, anyway, vseeno sem z veseljem pogledal te prenose, ker imam pač rad košarko in mi RTV ogleda teh tekem n iomogočila, čeprav je za prenos plačala z mojim denarjem (ja, vašim tudi, ampak to me ne boli toliko :)).  In potem pride novica s Športkluba, da jim je RTV prepovedala prenašati tekme. TO TOREJ POMENI, DA SEM PLAČAL ZA TO, DA NE SMEM GLEDATI TEKME. Banda hudičeva, delajo z našim denarjem kot svinja z mehom. Pa še to mi ni jasno. Komercialne televizije grejo v nakup določenega športnega dogodka  s predpostavko, da bojo pokrili stroške z reklamami. Močno dvomim, da bi se komercialne televizije zavestno odločile delati minus. RTV ima določen fond za nakupe pravic (denar nabran z naročnino) + popolnoma enake možnosti za oglaševanje (ali še boljše, glede na pokritost s signalom), pa pravijo da ne morejo konkurirat komercialnim televizijam pri nakupu pravic. Kdo koga tu nateguje?

Drugače pa vso srečo našim košarkašem, danes še dodatno stiskam pesti za tekmo z Grčijo!

Še zmeraj sem pod vtisom včerajšnje tekme Italija:Slovenija. Hudo, me veseli da je oče na počitnicah in tega ni gledal, vseeno je 60 let star in to so baje nevarna leta za srce. Kar sem hotel z naslovom povedati je, da smo običajno mi tisti, ki jim nekdo “upali” trojko ob zvoku sirene. Vedno jo fašemo ravno na koncu, seveda po tem, ko smo celo tekmo vodili. Na koncu prvega polčasa sem bil 100% prepričan, da bomo tekmo zgubili. Ker je vedno tako, da prve dve ali tri četrtine odigrajo odlično, potem pa nenadoma padec. No, prvi je sledil takoj po polčasu, pa so se pobrali in se držali skoraj do konca. Sem že mislil da sem jih podcenil, ko so kar naenkrat začeli delat bedarije in izgubljat žoge kot po tekočem traku. Sem si mislil, “Evo, vedel sem, zdeaj se začenja pušada, jasno je to je zgubljena tekma”, ampak sem bil ful srečen, ko so me postavili na laž. Pa mi je šlo pri mojem fotru to vedno ful na živce, ko je vedno govoril “Konc je, to so zgubil…”, ker sem bil sam vedno ful optimist (It’s not over till the fat lady sings), ampak bo že držalo, da ne glede na to, kakšne napake očitamo našim staršem, na koncu sami delamo enake. Ampak na žalost sem tako sklepal na podlagi preteklih izkušenj, še preveč je živ spomin na poraz proti Kitajcem na SP. Ne glede na zmago (pri kateri bi moralo, glede na prikazano v 30 minutah tekme, biti vsaj 10 točk razlike, ampak ne glejmo podarjenemu konju v zobe) se mi zdi da je to pomanjkljivost vseh slovenskih ekip in sicer da končnice niso niso naša boljša stran. Za razliko od Grkov, Nemcev, Špancev in nenazadnje Italijanov, pri katerih veš da ni konec dokler res ni konec, se mi zdi da se pri naših košarkaših tekma konča pri 35 minuti.

OK, da ne bo to gledalo kot pluvanje po reprezentanci, katero z veseljem podpiram in navijam zanjo in za katero upam, da bo res prišla čimdlje. Kakšen koš je to zadel Lakovič, mislim to se ti “userje” enkrat na 100 let. Hvala bogu, da se mu je vsaj na koncu odprlo. Za ta koš si je, ne glede na drugače malo slabšo predstavo, zaslužil čisto 10-ko. Morda smo celo dobili moža odločitve, ki ne samo da se odloči vzeti stvari v svoje roke, ampak dejansko tudi izpelje stvar do konca tako kot je treba. Ja, rabiš tudi športno prečo, da takle met roma v koš in včeraj je bila sreča na srečo na naši strani.

Zelo pozitivno so me presenetili Smodiš  (on s tem, da se je sploh odločil pridružiti reprezentanci, za igro vemo da je večinoma vedno na vrhunskem nivoju), Dragič (mali je hiter ko hudič in iznajdljiv v prodorih, vseeno pa se ma še veliko za naučiti, predvsem, da je včasih manj bolje kot več), Jagodnik (najstarejši ampak pomemben člen reprezentance). Ostali so igrali bolj ali manj po pričakovanjih, malo sta me razočarala samo brata Lorbek (nepotrebno izgubljene žoge v odločilnih trenutkih tekme so Erazmu v mojih očeh kar znižale oceno, morda še ni dorasel pritiskom ali pa je imel pač slab trenutek oz. dan).

Če povzamem, naši košarkaši so me včeraj zelo lepo presenetili in enkrat za spremembo oni dosegli odločilni koš v zadnjem trenutku. Pokazalo se je sicer, da še zmerom obstaja prekletstvo zadnje četrtine, ampak mogoče je ravno Jaka Lakovič aka Harry Potter tisti mož, ki bo to prekletstvo pregnal (vprašanje če za vedno, ampak naj ga pošlje vsaj do Francije, da po Šaniji ne bo strašil). Sam fantje, ne mi več tega delat, me bo še kap pri takih tekmah.

P.S. A je kdo opazil, da pri zmagah in pohvalah govorimo, kako SMO premagali Italijo, medtem ko ob porazih vedno govorimo, “Naši SO spet zgubili!”?