Vsega po malem

Končno!!! Kolikor so meni znane statistike, kadi samo četrtina Slovencev in ta četrtina terorizira ostalo večino. Sej nimam nič proti kadilcem, če to počnejo doma, v avtu, ali nekje zunaj, kjer jih ne voham. Ampak v nočnih lokalih, kamor se pač kdaj gremo zabavati je nevzdržno. Ja, vem, lahko ostanem doma. Ampak zakaj bi? A jaz nimam pravice do svežega zraka? Vsakič ko grem ven, moram potem doma vse dati v pranje, jakno na radiator, da se vsaj do ponedeljka razsmrdi, oči me pečejo še par dni in če bi bil ženska z dolgimi lasmi bi se mi zmešalo. Najprej si jih moraš umiti, ker greš pač ven in morš bit lepa, potem pa še takoj ko prideš domov ob ne vem kateri uri, ker je drugače nemogoče zaspati. Blazina naslednji dan namreč tako smrdi, kot da bi jo imel s sabo v lokalu. Gostinci pravijo, da bo to slabo za posel. Pa a ste neumni? Kaj mislite, da če kadilci pač v lokalih ne bodo smeli kaditi, da se bodo zaprli v svoja stanovanja in postali asocialni bebci, ki bodo s svetom povezani le prek interneta. Čisto normalno bodo hodili ven, le pač kaditi ne bodo smeli. Če statistika pravi, da kadi le četrtina Slovencev, v lokalih pa kadi vsaj polovica, je en izmed razlogov verjetno tudi ta, da veliko ljudi ta prej omenjeni smrad tako moti, da se lokalom pač na daleč ognejo. Če pa so gostinci tako omejeni, da svoje delovanje raje prilagodijo četrtini prebivalstva, namesto da bi se usmerili na tri četrtine, potem so pa res bolj neumni, kot sem mislil. Ne mi s tem, ja mladi do trideset več hodijo ven in oni pač večinoma kadijo. V družbi, s katero običajno hodim ven nas je okrog deset, pa od teh kadi samo en in en občasno (ko gre ven). Pa smo vsi stari med 25 in 30. Tisti en, ki kadi, bi se pač moral zadržati, za unega, ki kadi samo ko smo zunaj, pa bi bilo itak bolj zdravo, če takrat pač ne bi smel.

Ne me narobe razumet - če se kadilci hočejo prostovoljno zastrupljat, jaz nimam s tem nobenega problema. Če kadijo samo v njim namenjenim prostorom, prav tako ne. Če pa kadijo v prostorih, ki nima ločenih prostorov za kadilce, potem je pa to problem. Jaz s tem, ko sem tam, ne ogrožam nobenega. Zakaj bi moral pasivno kaditi in se zastrupljati, če mi to pač ne paše. Če stojijo ljudje v vrsti za kakšnim klošarjem, ki se pač že lep čas ni stuširal in nima nalepšega vonja, bi ga pa najraje takoj ven vrgli. Ker seveda kadilci tako lepo dišijo, predvsem takrat, ko puhajo vse naokrog tisti dim.

Ravno sem prebral en mail, ki pravi kako se sedanja mularija razlikuje od nas. Pa še res je. Mi nismo poznali nobenih Play Station-ov, računalnikov, tiste par risank je bilo mogoče na TV Koper, ki smo ga lovili z anteno na strehi, še telefona nismo imeli, da o GSM-ih sploh ne govorim. Pa saj nimam nič proti napredku, ampak spustite mularijo na zrak, dajte jim žogo, elastiko za gumitvist, eno palco za “zemljo krast”, lahko se greja pa ravbarje in žandarje in podobno. Jasno je, da je vedno več debelih ljudi, če že petletni otroci preživijo večino časa pred televizijo. Telebajski, Mojster Miha in ne vam kaj še vse. Vse lepo in prav, risanke so postale manj nasilne (kok pogrešam Tom in Jerry-ja), ampak če poleg sedenja dodaš še razne čokolade, sladke sokove in podobno, potem smo pa tam, kjer smo.

Če se spomnim svoje mladosti, smo komaj čakali da gremo ven. Na dvorišče, v gozd, v park in podobno. Prišel si, ko si prišel, pa se noben ni sekiral, kje te bo kdo ukradel in zlorabil. Zabičali so ti, da pogledaš levo in desno na cesti, da ne greš z neznanimi ljudmi v avto in da paziš na prijatelje in oni nate, in si šel. Pa smo vsi preživeli, nobenemu se ni nič drastičnega zgodilo, par bušk in bunk smo pa vsi preživeli. Vse smo se med sabo zmenili, pa če se je blo treba stepst smo se stepli, starši so nas pa pustili, da rešimo svoje probleme sami in še zdaj smo dobri prijatelji. Tudi za življenje naprej je to izjemna lekcija, in sicer da svoje težave rešuješ sam, prav tako svoje napake popravljaš sam in na nikogar ne prelagaš odgovornosti. Učili smo se tud sami, za slabe ocene starše v šolo, ki so potem tebe doma malo bolj trdo prijeli in se niso kregali z učiteljem: “Nemogoče, moj dragi sinko je pa doma tolk priden in pameten, ni šans da bi dobil cvek potem pa še grozil učiteljici s starši. Če mu ne date pozitivno, boste že videli!”. Po riti sem jih dobil samo enkrat in sem si zapomnil za vedno. Zdaj pa mlatijo otroke na veliko al pa nekateri ki bi si res zaslužili, niso nikoli kaznovani.

Ne vem no, zdi se mi, da se je dosti spremenilo, odkar smo mi po drevesih plezali in se lovili naokoli. Srečni smo definitivno bili, pa čeprav brez televizije, računalnikov, novih Nikic, Tommy Hilfiger jakne in najnovejše Nokie.

Padla je resolucija. Nujno moram narest nekaj zase, ker se konstantno širim. Sicer obtožujem službo, kjer pač sedim 8 in več ur na dan, ampak dejstvo je, da pač zraven še rad jem. V treh letih, kar hodim v službo sem se zredil za 10 kg in čas je, da se to obrne. Sicer sem nekaj poskušal z ločevalnimi dietami, samo dejstvo je, da mora biti povezana z gibanjem, če želiš kakšne konkretne rezultate.

No in sem šel. V Tivoli. S kolegom, ki tja zahaja že dalj časa in ima tudi izdelan svoj program za določen sklop mišic. “Danes delava za prsa!”, mi je rekel še preden sva šla. Sem že vedel, da se to ne bo dobro končalo. Iz prejšnjih izkušenj vem, da je najhujši “muskelfiber” ravno takrat, ko utrjuješ prsne mišice.

Delala sva po njegovem programu, različne vaje, določeno število ponovitev. Sicer zaradi bojazni muskelfibra nisem hotel prehitevati, ampak preveč zaostajati pa tudi ne. Efektivne vadbe je bilo verjetno kakšno urico, pa še malo na kolo in trak za zgubljanje kalorij, pod tuš in domov. Ni se mi zdelo, da bi kaj pretiraval in nisem pričakoval pretiranih bolečin v prsnih mišicah. Ampak ko hudič so me pa zjutraj boleli komolci, oziroma mišice nad njimi (pojma nimam, kako se jim reče), za katere niti nisem imel pojma, da jih imam. Na začetku me je bilo celo strah, da niso kakšne vezi ali kaj podobnega, ker je bilo premikanje in predvsem krčenje rok skoraj onemogočeno. Zobe sem si umil s skrajno muko, vožnja je bila agonija, hranjenje onemogočeno, ker pač nisem mogel prinesti hrane k ustom.

 Super je blo, jutr grem spet.

In, kot je videti iz razno raznih poročil, sem eden izmed več kot 3 taužentih, ki s(m)o se prijavili na razpis. Kot svinja na buče smo se zaleteli v ta stanovanja in si po nepotrebnem dvigujemo upe, da bomo kadarkoli v bližnji prihodnosti prišli do stanovanja, ki je manj kot 50 km od Ljubljane in ni podrta, gnijoča kočura. Kaplja v morje je teh 116 stanovanj.

Včeraj sem si tudi ogledal Odmeve, kjer so se soočili direktor Stanovanjskega sklada, minister Podobnik, en nepremičninski agent in dr. Starmanova iz EF. Predvsem mi je bila všeč njena izjava, da :”moraš biti skrajno neodgovoren in imeti otroka na cesti, potem pa lahko uveljavljaš prednost mlade družine.” Točno to! Vlada poskuša povečati rodnost na ne vem kakšne načine in vije roke, da bomo zdaj zdaj izumrli, da bi ji pa kapnilo, da če nimaš osnovnih pogojev, tu mislim predvsem na stanovanje pač ne boš imel otrok oz. ko porihtaš te stvari, imaš čas kvečjemu še za enega, preden odbije tvoja biološka ura. Najprej študiraš do 25. leta, potem se zaposliš običajno za določen čas, preden prideš do službe za nedoločen čas, tudi nekaj traja, začneš pa tudi na dnu prehranjevalne lestvice, kjer vemo kakšne so plače. Če nimaš staršev, da bi te izdatno podprli, si kar oplel. Če plačuješ na mesec več kot 400 EUR za obrok kredita, lahko to počneš 30 let (maksimalna doba kreditiranja pri nekaterih bankah), pa še zmerom ne dobiš kredita za več kot 90 tisoč EUR. Običajno tudi ne dobiš 100% kredita, kar pomeni, da moraš imeti par 10 tisoč EUR že našparanih, še preden sploh začneš razmišljati o čemer koli. Pa še ena budalost - banke večinoma dolgoročne kredite zavarujejo s hipoteko, ki pa je v tem primeru ne moreš dobiti, ker prodajajo napol zgrajeno stanovanje, ki še ni vpisano v ZK. Kar pomeni, da dobiš samo kredit z dragim zavarovanjem na dobo 15 let. Ostalo moraš pa potegnit iz kjerkoli hočeš…

Rešitev je po mojem mnenju veliko več neprofitnih najemniških stanovanj in pa predvsem študentskih domov toliko, da ne bo niti enega študenta na trgu iskalcev najemniških stanovanj. V Ljubljani lahko oddaš za dober denar stanovanje, sobo ali barako v kakršnem koli stanju, ker si pač mislijo, za študente je vse OK. Seveda, oni niso bili nikoli mladi… Če bi imeli ljudje na izbiro, ali plačuješ 200 EUR za najemnino ali plačuješ 400 EUR za kredit za nekaj, kar bo tvoje šele čez 30 let, bi pa marsikdo krepko premislil, preden bi se zafinanciral za več kot polovico aktivnega (v službi) življenja.

Tisti ki pa na vsak način hoče imeti svoje stanovanje ali hišo - naj jo ima in omogočiti mu je treba, da jo čimprej dobi oziroma zgradi. Ne pa da so razna soglasja, gradbena dovoljenja in podobno draga kot žafran. Takoj je 500 EUR tu, 1000 EUR tam, in jih pokuriš že mnogo tisoč, preden prvo lopato zemlje odšaflaš. In večinoma plačuješ to javnim podjetjem, da ne bo pomote. Namesto da bi bili veseli, da so dobili novega uporabnika, ki bo plačeval celo življenje, te oni raje že v štartu totalno ocurijo. Sej tudi 15 let nazaj smo plačevali popolnemu monopolistu Telekomu blazne zneske za samo priključitev. Ko je enkrat prišel mobitel in razni T-2, Volja in podobni, nas skoraj prosijo, da se za drobiž priklopimo. Pa močno dvomim, da so se njihovi stroški tako zmanjšali, da so lahko tako spustili cene.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!