Vsega po malem

4. in 5. dan - Washington

Iz Baltimorja smo se popoldne odpravili proti Washingtonu, kjer smo bili zmenjeni z Martino, da prespimo dve noči pri njej.  Dala nam je tudi natančna navodila, kako pridemo do njenega bloka. Jasna navodila, kot se to spodobi v Ameriki. “Pelješ se po tej cesti, na izvozu številka … greš dol”. Izi kot pasulj. No, ko smo se bližali Washingtonu, pravi kolegica: “Počasi moramo gledati za izvoz 27.” Jaz sem bil voznik, ki je moral sporočiti slabo novico:” Khm, ravno smo se peljali mimo izvoza 27.” Uh, jeba. Če imaš točna navodila, kam se moraš peljati, nimaš pa naslova cilja, zna biti to kar problem, kaj? Takoj na naslednjem izvozu smo šli dol in malo manevrirali po mestu, ko pa smo se začeli vozit po čudnih soseskah, smo raje poklicali Martino. No, na koncu smo našli njen blok, ampak namesto da bi se pripeljali direktno z obvoznice do njega, smo se mi vozili čez strogi center, mimo Bele hiše in Washington Monumenta. GPS nam tudi ni bil v pomoč, saj nam je na obali nekaga jezera, kjer je bilo možno zaviti samo levo ali desno, trdil da se moramo še 200 m naravnost. Ja, in ti nas boš iz vode vlekel, butelj zagamani, kaj? Odvisnost od tehnologije je velik križ, mnogo bolje sem se počutil s karto v roki.

No, pred blokom nas je pričakala Martina. V avtu z nalepko SLO. Carica! Po Washingtonu se ona vozi v stari kripi (če se prav spomnim, nek Hyundai Accent oz. nekaj podobnega), z ročnim menjalnikom in nalepko SLO. Blok pa carski, s svojo telovadnico, jacuzzijem, bazenom in velikom žarom. Čez cesto pa vadišče za golf. Pri Martini smo se končno tudi dobro najedli (mmmm, steak z žara je bil odličen) in oprali cunje.

Zjutraj smo šli s podzemno v center Washingtona.

Ko stopiš dol s podzemne je par 100 m do slovenske ambasade, ki je v bistvu prav mini. Ne vem, če se je v vmesnem času ambasada že preselila, če sem prav zasledil v novicah, smo iz skupnega premoženja Jugoslavije prav Slovenci dobili veliko poslopje bivše skupne ambasade.

Od ambasade do samega centra pa spet ni dolga pot. Kar kmalu si pri Beli hiši oz. v Lafayette parku (to je model na konju - Marquis De Lafayette, Francoz ki se je boril na ameriški strani med vojno z Angleži).

Ko prečkaš Pennsylvania  Avenue, se odpre lep pogled naseverno stran Bele hiše…

… ko greš okoli, pa še na južno stran, kateri pa ne prideš tako blizu, ampak je iz raznih filmov verjetno bolj znana.

S te strani se potem hitro pride tudi do Washington Monumenta, ki je na sredini doooolge zelenice, ki ji pravijo National Mall.

Okrog National Malla so postrojeni sami muzeji in upravne zgradbe, od arhiva, kjer hranijo deklaracijo o neodvisnosti, do naravoslovnih muzejov, galerij, …. Večina zgradb je zgrajenih v grškem stilu, s premnogimi stebri, ki so nas v Philadelphii še navduševali, tu smo pa že skoraj zehali. Pa saj ne rečem, so lepe, ampak malo originalnosti pa ne bi škodilo. Zanimivost v Washingtonu so race, ki so se naselilo po popolnoma vseh fontanah, jezerih in na sploh po vseh vodnih površinah.

 

Kot že rečeno, Washington Memorial je na sredini Malla, medtem ko je na enem koncu Malla Lincoln Memorial…

… na drugem koncu pa  US Capitol, sedež ameriškega kongresa.  Ponujajo možnost obiska razprav, ki smo jo z veseljem izkoristili. Pregledajo te sicer kot najhujšega terorista, ampak OK. Razprava pa tipično politična, kreganje med demokrati in republikanci. Večja zanimivost se nam je zgodila pred Capitolom. Prijazen gospod nas je, očitne turiste povprašal od kje smo. Ko smo rekli, da iz Slovenije, je bil popolnoma navdušen. Da njegov prijatelj že več let hodin na počitnice v Slovenijo, da je to najlepša dežela in da si jo mora tudi sam čimprej ogledati. Na koncu nam je pa dejal: “Rad imam Slovence, ker ste zelo prijazni ljudje.” In to v slovenščini!!! Car :).

Vmes med Washington Munumentom in Lincoln Memorialom je Reflecting Pool (seveda poln rac), kjer se z ene strani v njem odseva Washington Monument, z druge pa Lincoln Memorial. Spomnili se ga boste iz mnogih filmov, predvsem pa iz Forrest Gumpa, kjer se v eni sceni med protivietnamskimi demonstracijami Gump in njegova ljubezen srečata sredi Poola.

Američani so veliki patrioti, njihovi vojaki (predvsem padli, do preživelih nimajo prev najboljšega odnosa, vsaj glede na položaj veteraanov sodeč) pa so veliki junaki.  Povsod stojijo spomeniki, ki jih častijo. Spomenik padlim v II. svetovni vojni…

… spomenik vojakom iz Korejske vojne…

… in Vietnam Veterans Memorial, kjer so v črn marmor vklesana vsa imena padlih. Precej žalosten pogled, ko hodijo mimo svojci padlih in iščejo imena svojih dragih ali jih kažejo svojim potomcem.

 

Dan smo zaključili s pizzo (ki se ne more kosati s pizzami v Sloveniji, kjer se od ene najesta dva) in ogledom Washingtonske katedrale, ki je res lepa.

  

Naslednji in zadnji dan v Washingtonu smo si želeli ogledati kakšnega izmed muzejev, ki so vsi po vrsti brezplačni, povsod pa imajo striktne varnostne preglede. Saj je malo nadležno, se pa vseeno počutiš malo bolje, če nisi ravno terorist. Tako smo si ogledali Museum of National History…

… Air and Space Museum ter botanični vrt, za kaj drugega nam je pa žal zmanjkalo časa. Ogledati smo si namreč želeli še Arlington National Cemetery, kjer so pokopani pomembni politiki in javne ter vojaške osebnosti. Za pokopališče je zadeva precej turistična, za lene Američane ponujajo shuttle, sem pa očitno vodijo tudi otroke. Glede na barvno usklajenost bi rekel da gre za kakšne skavte oz. nekaj podobnega.

Posebno mesto ima seveda grob JFK-ja in njegove družine, kjer je tudi prižgan večni ogenj in kjer stoji straža.

Pokopališče pa je znano in zanimivo zaradi množice belih nagrobnikov, ki jih je potrebno tudi čistiti, da ostanejo beli, ne?

Ogledali smo si še grob neznanega junaka z menjavo straže…

 

… in s tem zaključili naš turistični obisk Washingtona. Na poti smo se ustavili še za hitro malico in pred Subwayom nas je čakalo pravo presenečenje - čisto pravi, originalni Tomos.

Še hiter postanek, da smo napojili našega žejnega jeklenega konjička in se smejali cenam bencina (1 galona je 3,785 litra, torej je bil liter po takratnem tečaju približno 0,53 €)…

… potem pa veselo na pot.

Next stop - Annapolis.

3. dan - Baltimore

Iz Philadelphie smo se odpravili v Baltimore. Vmes smo prespali v poceni motelu in dobili nekadilsko sobo. Še posebej so poudarili, da je nekadilska. No, in pridemo v sobo, ki smrdi kot pepelnik. Kot bi leto in še malo nazaj prišli v katerikoli lokal v Sloveniji. Seveda gremo vprašat na recepcijo kaj je to, če so nam pa izključno poudarili, da je soba nekadilska. “Ja, veste, šele pred časom smo te sobe spremenili v nekadilske.” Ja pa vsaj enkrat bi lahko okno odprli, če že spucali niste vmes, sem si mislil. No, ker je bila pozna ura in nobene druge sobe v tem motelu, blizu jih pa tudi ni bilo prav veliko, smo se odločili ostati (plus soba je bila res poceni, mi pa na budgetu). Ko smo se vrnili v sobo, smo ugotovili, da sob niso prezračili, ker se oken pač ne da odpirati. Če hočeš zrak, si prižgi klimo (iz katere seveda smrdi tako, kot bi ti nekdo cigaro puhal direktno v fris). Potem se pa čudijo, da so največji svetovni porabnik energije.Na sploh so utrgani na klime. Povsod so. V trgovinah, muzejih, vlakih, … In to ne stopinjo sli par pod zunanjo temperaturo. Ne, ne, temperatura je konstantna kot v kraških jamah. Skoz 18 stopinj, pa če jih je zunaj 50.

Soba nas je malo razburila in smo se odločili iti jest. Ura je bila pozna in restavracijo v bližini so ravno zapirali. V bistvu je šlo spet za kombinacijo fast fooda in restavracije. Malo bolj zdravi fast food. Naročili smo še lahko, ampak smo morali počakati zunaj. Ni problema, si bomo nesli v motel. Prijatelja sta se že veselila, ker sta v tej franšizi že jedla in je bilo baje precej dobro. No, po dolgem čakanju le dobimo hrano (ni bil ravno fast tale food) in si jo odnesemo v motel. Tam pa ugotovimo, da so nas lepo kapitalno nasrali. Samo jaz sem dobil, kar sem naročil, vsi ostali so dobili nekaj povsem drugega. Po mojem so nam nametali notri v vrečko, kar jim je ostalo, počakali malo da je zgledalo kot da izključno za nas pripravljajo hrano in nam nato zapakirali v vrečko. Super hvala, samo to rabim, da v pepelniku jem hrano, ki je nisem naročil. Anyway, pojedli smo, spali pa bolj težko zaradi smradu.

Zjutraj smo se zbudili kot klobase. Mi in naše cunje so bile prekajene, kot bi celo noč žurali v eni kleti brez oken. Nimaš kaj, zdaj je kar je, lesson learned. Ko bomo naslednjič najemali sobo, ki jo bodo izrecno oglaševali kot nekadilsko, bomo raje vzeli kadilsko. Verjetnost je, da bo manj smrdela po dimu.

Bomo vsaj izkoristili možnost De luxe continental zajtrka, ki jo oglašujejo v kupončkih, smo si mislili. Ti kupončki so namreč zelo uporabni. Dobijo se v obliki knjigice na vsakem počivališču, vsebujejo pa ponudbe mnogih motelov ob poti, skupaj z navodili, kako priti do njih. Zraven so tudi cene in ponudba, plus kupončki ti zagotavljajo kar velik popust. Anyway, nazaj k Deluxe continental zajtrku, na veliko oglaševanem na kupončku dotičnega motela. Odpravili smo se proti restavraciji, za katero se je izkazalo, da je majhen pult pri recepciji, na katerem so bili 2 dl mlekci v tetrapaku, 2 toasta, mikrovalovna in toaster. De luxe my ass!!!Kolegica je v ihti pograbila vseh 10 tetrapakov mleka, ki so ostali, češ vsaj nekaj bomo dobili. Itak so tudi nam ostali, ker ko smo enkrat prebrali, kaj to mleko poleg mleka vsebuje, nihče več ni hotel tega pit. Na splošno je v vsej hrani dodan sladkor oz. še slabše, corn syrup. Povsod! V mleku, v kruhu, v juicu (ki je btw podobnega okusa kot naš pomarančni sirup za razredčit)…. POVSOD!

Dan se ni najbolje začel, zato smo raje čim prej spokali smrdeče cunje in se odpravili proti centru Baltimora. V bistvu smo si ga izbrali za postanek na poti do Washingtona, zato smo imeli na razpolago bolj malo časa in smo si ogledali samo zaliv, kjer imajo zasidranih par zgodovinskih ladij in razgledno točko v bližini.

Najprej smo se ustavili na šovu, ki sta ga izvajala dva ulična artista iz New Yorka. Kombinacija akrobatike, beak dance-a in stand-up komedije. Hodila sta po rokah, izvajala akrobacije, sodelovala z občinstvom, letela, …

Nastop sta zaključila s pobiranjem dobrodelnih prispevkov in z besedami: “Be generous! Keep us out of poor house and out of your house!” :).

Ena izmed bolj zanimivih ladij v tem zalivu je USS Constellation. Mi smo si jo ogledali samo od zunaj.

Ja, tudi tu je prisotna “Duck madness”. WTF?

Policisti se vozijo okoli v zelo zastrašujočih vozilih, ki pa imajo eno dobro lastnost - med delovnim časom se lahko policisti sprostijo s partijo golfa. “Officer, what’s your handicap?”

Razgled z razgledne točke nad zalivom je OK. Če bi bil gusar in bi želel uporabiti ta top, bi bil pa položaj seveda neprecenljiv.

Če si že USS Constelation nismo ogledali, smo si vsaj kupili karto, ki je omogočala ogled treh ladij (oz. dveh ladij in podmornice). Ja, vem, padamo na 3 za 1 fore. Na prvi ladji smo ugotavljali, da to pa niti ne bi bilo težko vozit.

V podmornici smo ugotovili, da so že takrat vedeli za Slovenijo (oz. Jugoslavijo), z mejami pa si niso preveč belili glav.

Pa tudi podmornice ne bi bilo težko vozit. Samo kdo za vraga je Susan?

Ja, že takrat so obvladali marketing.

A si predstavljaš, da te en tak torpedo zadane, ko si v gumenjaku v Piranskem zalivu?

Tretjo ladjo smo samo na hitro preleteli, vsega nam je bilo počasi preveč. Ampak, kar si plačal, to moraš videt, ni res?

Just let it go! Nabil so vas suši rolerji, jebi ga, shit happens. Konichiwa!

V bližini je razstavljen tudi lep primerek svetilnika…

… ki pa ni imel najboljšega vikenda.

Just for you, Hard Rock fans - Hard Rock Caffe Baltimore.

V bližnji knjigarni smo si malo ogledali izbor, med drugim smo poiskali celo vodiče o Sloveniji. O, bili so tam, točno zraven Armenije in Moskve v oddelku V Evrope - in pol se še čudimo da nas rinejo nekam na Kavkaz, ko jih vprašamo, kje je Slovenija.

OK, Baltimore je bil v redu, sploh če si navdušenec nad ladjami ali morskimi živalmi, ker imajo baje odličen akvarij. Mi si ga na žalost nismo šli pogledat (a sem že povedal, da smo imeli omejen budget?).

Next stop - Washington.

Po dolgem času sem se spravil spet napisati eno objavo. Spodbudilo me je dejstvo, da gremo septembra ponovno v ZDA (podobno kot še en ziljon Slovencev). To pot bom verjetno opisal, zato bi se spodobilo, da najprej opišem prvo potovanje, ki se je dogajalo v juniju in juliju leta 2005, pred dobrimi tremi leti. Takrat sva se s punco odločila pridružiti slovenskemu paru, ki je bil v ZDA dobrih 6 mesecev zaradi študijskih obveznosti. In pred odhodom sta po mojem bolj za šalo kot zares rekla: “Seveda boste prišli kaj na obisk, pa gremo malo skupaj naokoli?”. No, pri meni ni šale s tem. Vedno sem si želel videti New York in ko se mi je končno ponudila priložnost, sem jo tudi zagrabil. 1. dan - Benetke - Philadelphia

Po tem, ko sem dolgo časa iskal razne možnosti za čim cenejšo karto, sem se na koncu odločil za direkten polet Benetke-Philadelphia. Na letališče naju je s punco peljal moj oče in kaj kmalu bi se zgodilo, da bi že na poti naredili veliko pi…… Pri plačilu cestnine na italijanski avtocesti je oče seveda zavil proti stezi z najmanj čakajočimi (pa že tako ni bilo gneče), pri tem pa spregledal, da je plačilo možno samo z nekakšnimi karticami. In smo šli, vzvratno po italijanski avtocesti… Ostanek poti do letališča je potekal kolikor toliko mirno.

Na letališču sva bila dokaj zgodaj, tako da sva imela dovolj časa za opazovanje drugih ljudi. Ne vem, ali se ljudje samo delajo neumne ali to dejansko so. Na letališču imaš možnost, da ti za par € zavijejo kovček v debel ovoj folije in ga tako zaščitijo pred poškodbami. Zraven cenika pa na veliko tudi piše, da naj tega ne počno potniki, ki gredo v ZDA, ker jim bodo pri pregledu folijo raztrgali, ker so kontrole po 11/9 toliko bolj striktne. Prav tako piše, da če imaš kakšno posebno, nestandardno ključavnico (za večino standardnih kovčkov in ključavnic imajo ameriški carinski in varnostni organi ključe), da ti jo bodo pač zlomili, ko bodo pregledovali vsebino kovčka. No, da se vrnem k foliji… Prav smešno je bilo gledat potnike, ki so dali zaviti prtljago in jo nesli k sosednjemu okencu čekirat, kjer so jim potem ponovno razložili, da kovček tudi do letala ne bo prišel v foliji. Butlji, meni bi dali tistih par evrov, ne pa do so jih neekološko porabili za 20 m roza folije.

Po šoku na cestnini je bil drugi šok letalo. Zdelo se mi je ful malo, še majše kot Adrijini čarterji v Grčijo. Noben od naju še ni letel prek oceana, zato sva se spraševala, ali so spremenili let in prestopamo kje v Milanu, ki se mi je zdel skrajni domet za malo staro lupinico US Airwaysa, na katero sva se ravnokar vkrcavala. Wrong!, ta lupinica nas je brez težav ponesla na drugo stran Velike luže. Za razliko od Adrijinih čarterjev ima seveda letalo na prekoceanskem letu tudi prvi razred, skozi katerega se načeloma vkrcaš. In seveda, prvi vtis je bil: “Super, ful je placa, sploh ni tako slabo, kot je zgledalo od zunaj.” Wrong again!, seveda navadno rajo pošibajo naprej, na sedeže, kjer bi imele tudi sardine premalo splaca. No, v bistvu ni bilo take panike, ker sva že po internetu rezervirala sedeže in je bil razpored sedežev v posamezni vrsti na letalu 2-3-2. Ker sem seveda rezerviral sedeže ob oknu, sva se lahko raztegnila eden čez drugega, kar bi bilo nemogoče, če bi bil ob naju še kdo.

No, polet (z vmesnim čudovitim pogledom na Alpe) je bila popolnoma brez težav.

Ko sva prispela v Philadelphio, sva bila (priznam) sprva popolnoma zgubljena. Rezerviran sva imela motel, kjer sva morala počakati na prijatelja, ki sta se nama zaradi neodložljivih obveznosti pridružila šele naslednji dan, ob 9ih zjutraj. Kaj početi v predmestju Philadelphie, brez avta, v motelu ob avtocesti? Nič, najprej sva šla jest v neko mešanico navadne restavracije in restavracije s hitro prehrano. Načeloma se vsedeš za mizo, kjer ti tudi postrežejo, ampak hrana je pa ala McDonald’s (morda kakšna solatka več), plačaš pa pri pultu. Ko sva končala s hrano in zadrego z napitnino (v restavracijah s hitro prehrano ti načeloma ni potrebno dajat napitnine, v običajnih restavracijah pa ja), sva se odločila, da na svojo pest ne bova preveč raziskovala, ampak se bova raje dobro naspala in nabrala moči za naslednji dan. Nihče od naju pa ni računal na časovno razliko. Zbudila sva se ob dveh ponoči in gledala v zrak. Vsaj televizija je imela kakih 100 programov, da sva vsaj imela kaj za počet. Sicer imajo verjetno še več reklam kot pri nas, ampak hvala bogu niso tako debilne: “Sem Janez Novak! Poglejte, to, poglejte kako odstrani ta madež…”. Če je pri nas večina reklam za pralni prašek in tampone, so pri njih za avte, hrano, zdravila in zavarovalnice (no, če prav pomislim, prav tako debilno - o tem, kako sovražim reklame, pa raje kdaj drugič).

Sredi noči nama je še nekdo trkal in naju prestrašil. Na vratih motela namreč na veliko piše, da se vedno prepričaj, kdo je, če ti kdo trka, da ne odpiraj nepoznanim ljudem (koga pa midva poznava tam?), da vedno preveri če si zaklenjen z vsemi možnimi verigami…. Plus da so moteli zelo neprijetni, ker se v sobe vstopa od zunaj, ne glede na to v katerem nadstropju si in načeloma ljudje hodijo mimo tvojega okna. Prav težko jim je priti čez tisto okno, če ti zapahneš vrata z vsemi mogočimi verigami, kaj? No, verjetno je bila pomota, ker se na najino prigovarjanje ni nihče oglasil.

2. dan - Philadelphia

No, zjutraj sta prijatelja le prispela in lahko smo odrinili proti centru Philadelphie. Kot veste (ali pa tudi ne) je bila v Philadelphii 4. julija 1776 podpisana deklaracija o nedovisnosti,  Philadelphia pa je bila do leta 1790 tudi prestolnica ZDA. Iz tega obdobja in na te dogodke so vezane tudi glavne znamenitosti Philadelphie - Independance Hall, Liberty Bell, …

Philadelphia, vsaj njen stari del, ki smo si ga ogledali, je kar lepa in zanimiva. Fasinantne so se nam zdele upravne stavbe (sodišča, banke, muzeji…) v grškem stilu, ki pa jih potem srečuješ po večini ameriških mest (vsaj na vzhodu) in te kmalu ne impresionirajo več. Zanimivo je, da sta glavni znamenitosti brezplačni za ogled, zagotoviti si moraš le karte, ker jih dnevno podelijo le omejeno količino in če ostaneš brez: “Tough luck, try tomorrow”. K sreči smo karte dobili in ker je na njih tudi predvidena ura ogleda (ki je bila še vsaj par ur oddaljena), smo se odločili za brezciljni sprehod po mestu. Pri tem smo zalotili modela, ki mu je bil vsak javni WC predaleč in se je olajšal kar za smetnjakom. Veste, kako moški stojijo pri opravljanju male potrebe? No, tale je malo pred tem vstal, tako da ni šlo za malo potrebo.

Ko smo se sprehajai okoli, smo zasledili par čudnih turističnih vozil, kjer so navdušeni turisti na ves glas kvakali in pihali v piščalke(take kot v filmih, ko na lovu kličejo  race).

Kasneje smo ugotovili, kam vse lahko prideš s temi vozili.

Stare hiške Philadelphie so prav luštne.

Obiskali smo tudi staro pošto, kjer imajo uslužbenke oblečene starinska oblačila, vsa notranja oprema je starinska, ampak v bistvu gre za normalno pošto.

V zgornjem nadstropju so imeli tudi poštarski muzej, kjer je visel tudi zanimiv star oglas za poštne uslužbence.

Bližala se je ura ogleda in ker smo bili malo zgodnji, smo se ustavili v bližnjem parku. Nek mladinski krščanski pevski zbor je imel nastop. Pa nisem ravno za te zadeve, ampak tile so bili prav dobri. Živahni komadi, prav v dobro voljo so nas spravili.

Ravno prav so nam dvignili energijo še za oglede. Najprej Liberty Bell, ki je za Američane nekakšen simbol svobode.

Potem pa še ogled Independance Halla, kjer je bila podpisana deklaracija o neodvisnosti.

Med drugim te peljejo v dvorano, kjer je bila deklaracija dejansko podpisana.

Po ogledih smo šli še v bližnji park, kjer je ravno poganjala nova trava.

Plus ugotovili smo, da si vsi otroci v ZDA pač ne morejo privoščiti Playstationa in se poslužujejo drugih iger. Good for them!

Po čem je še Philadelphia znana? OK, cheessteak. Po čem še? Jasno, Rocky! Nismo si mogli kaj, da ne bi šli do Muzeja moderne umetnosti, kjer so slavne stopnice po katerih je tekal Rocky med pripravami na dvoboje.

Zgoraj imajo reveži tudi svoj Atlantis.

Pogled na mesto je pa kar lep.

Avenija, ki se vije od muzeja do mesta, je polna zastav svetovnih držav. Jasno, med njimi je tudi slovenska.

S tem se je zaključil naš ogled Philadelphie in nas postavil pred naslednji izziv. Kako priti iz nje? Če nimaš zemljevida oz. če ne veš, po kateri cesti se moraš peljati, si zmrznil. Pri njih na tabli ne piše npr. Baltimore (tja smo bili pač namenjeni), ampak imajo večinoma samo oznake cest. Pri nas so napotki npr. taki: “Pelješ se mimo tega mesta, zaviješ pri tej vasi, se pelješ mimo teh vasi in si tam.” Pri njih so: “Pelješ se po cesti 95, zaviješ na cesto 16, greš dol na izvozu 5a in si tam.”. Nič ti torej ne pomaga, če veš kam moraš priti, če ne veš, po kateri cesti prideš tja.

No, seveda, imeli smo GPS, ki pa je bil blazno pameten. Poznal je namreč smeri neba. In ko se pelješ ter se znajdeš na velikem križišču, ti prijavi: “Turn southeast.” Kam?????? Levo ali desno, ne me zdej jebat! Par dni smo se takole mučili, potem smo pa nabavili karto in ugasnili GPS.

Skratka, Philadelphia je za videt, en dan je bil čisto dovolj.

Niti na internetu najbrž ne bi smel zapisati vsega, kar privoščim gradbincem, ki gradijo v Ljubljani. Ki gradijo velike bloke, s po 100 - 200 stanovanji in jih potem prodajajo po 4000 €/m2 za kvadrat.

Privoščim jim, da jih zaprejo v en afriški zapor, kjer bi jih skupinsko posililo vseh 24 finalistov “Biggest dick” tekmovanja. Jasno, brez lubrikanta.  Al pa v ameriški zapor, kjer bi bili “bitch” debelemu rednecku po imenu Bubba ali T.J., ki ima hudo obliko hidrofobije (in se posledično ne umiva) ter izrazito željo po oralnem seksu in katerega najljubši (tragični) filmski junak je z lokom ubiti domačin iz filma Deliverance.  To seveda še ne spada v kategorijo stvari, ki jih ne smem zapisati. To je šele stopnja 1 od 10. Naprej ne bi šel, ker res ne vem, kje je meja. Ampak, saj si predstavljate.

Če so uredili področje oderuških obresti, naj uredijo tudi področje oderuških cen stanovanj. Cene novih stanovanj so merilo, po katerih se oblikujejo tudi cene starih stanovanj. In dokler je povpraševanje večje od ponudbe, bodo ljudje pač kupovali stanovanja, po cenah, ki so postavljene, saj če ne bodo kupili oni, ga bo kupil nekdo drug. In če se nova stanovanja prodajajo po 3-4000 €/m2, poleg tega jih pa niti ni dovolj, se kmalu tudi stara stanovanja začnejo prodajat po tej ceni. In seveda si gradbinci mislijo, če stane staro stanovanje 3500 €/m2, potem lahko mi nabijemo ceno na 4500 €/m2.    

OK, cena zemljišč je v Ljubljani najvišja. Ampak kvadrat zemlje v Ljubljani za tako veliko gradnjo je max. 600 €. Če računamo 50% pozidanost, je torej kvadrat zemlje 1200 €. Če zgradiš 4 etaže, je torej kvadrat zemlje na stanovanje 300 €. Pa če bi bil m2 zemljišča 1000 €, je to še zmeraj samo 500 € na m2 pri ceni stanovanja. Da ne govorimo o parkirnih mestih, ki že sama po sebi pokrijejo ves strošek zemljišča. Torej, če bi bila drugod po Sloveniji  zemlja zastonj, bi bila stanovanja v Ljubljana kvečjemu 500 €/m2 dražja od stanovanj kjerkoli drugje, ker po mojem so vse ostale cene enake. Okna stanejo povsod enako, parket isto, delavci so itak povsod enako izkoriščani, arhitektom je vseeno, kje objekt stoji in zaračunajo enako. Če pa primerjam cene novogradenj v Ljubljani (Črnuče) in v Račah pri Mariboru, je m2 dvoinpol sobnega stanovanja v Ljubljani 3790 €, m2 dvoinpol sobnega stanovanja v Račah pa 1290 €. Razlika 2500 € torej. Odštejemo 500 € zaradi dražjega zemljišča (pa sem ful preveč rekel) in ostane 2000 €/m2 čistega zaslužka.

 Več kot dovolj, da jim vrhunski zasebni kirurgi vsak dan znova zašijejo danko po tem, ko 24 finalistov “Biggest dick” tekmovanja konzumira svojo nagrado. Dan za dnem, dokler cene novih stanovanj v Ljubljani ne padejo na normalno raven.

S televizijskih ekranov nas pogosto bombardirajo z raznimi reklamami za mačjo in pasjo hrano. Z obljubami kot so izboljšan okus, več vitaminov in mineralov, bolj hrustljavo, bolj mehko, bolj … . OK, razumem pri zadevah, ki jih lahko v laboratoriju izmerijo, kot je vsebnost raznih vitaminov, mineralov in ostalih koristnih snovi. Ampak pri okusu mi pa ni jasno. Kdo za vraga poskuša to hrano, da lahko potem pove, da je pa novi Wiskas ful boljši od Pedigre Pal-a. Kakšna je to služba? Pokuševalec mačje hrane. Kakšne reference moraš imeti ob razgovoru za tako službo?

Direktno iz SSKJ-a : védno  prisl. (ẹ̄) 1. izraža, da kaj obstaja, se dogaja brez prenehanja 2. izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih 

Torej, vedno se nanaša na dogajanje brez prenehanja oziroma na ponovitev ob vseh priložnostih. In moški tako to tudi razumemo. Vedno je vedno, se zgodi brez izjeme. Ženske? O, ne, tam pa zgodba ni tako enostavna. Če gre za negativno stvar, ki si jo morda ponovil več kot enkrat, se takoj v stavek vrine besedica vedno. “Vedno puščaš desko na WC-ju dvignjeno, vedno greš brez mene ven, vedno gledaš druge babe, …”. Čeravno se je kakšen dogodek zgodil enkrat ali dvakrat, dobi zraven prislov vedno.

nikóli  prisl. (ọ̑) navadno v nikalnih stavkih izraža, da se dejanje ne dogaja ob nobenem času

Ravno obratno pa je z besedico nikoli. Ta se pojavlja pri pozitivnih dejanjih, ki pa jih morda parkrat ne opraviš ali jih opraviš ob nepravem času.  “Nikoli več me ne pohvališ, da sem lepa, nikoli mi ne pomagaš pospravljati, sploh se nikoli več ne pogovarjava, …”

Od kje ta razlika v dojemanju, meni nikoli (in tu mislim nikoli) ne bo jasno. Bo že res, ko pravijo da smo moški z Marsa, ženske pa z Venere.

Z mojo drago sva v soboto pohajkovala po Stari Ljubljani. Po krajšem šopingu (začuda sem si več oz. kar vse stvari kupil jaz) sta nama do kosila ostali dobri dve urici, ki ju je bilo potrebno “zabiti”.

In sva šla na sprehod. Da si malo pogledava novosti, ki so se zgodile v Ljubljani, odkar sva nazadnje takole pohajkovala po njej (ne me spraševati kdaj, se niti pod razno ne spomnim). In novosti je kar nekaj.

Zapora mestnega jedra

Zelo pohvalno, pa še Prešerca so na novo tlakovali, Wolfova je pa sploh krasna. Tista drevesa tam namesto postajališč za avte so super osvežitev. Vse lepo in prav, dokler ne prečkaš Tromostovja. Kot običajno, je ob sobotah dopoldne na tržnici blazna gužva. Poleg standardnih mam’c, ki so tam itak vsak dan in jim obisk tržnice predstavlja višek socialnega življenja so tu še razni prebivalci centra, ki jim je tržnica preprosto kul, pa razni padalci, tako kot midva in še mnogo drugih. Skratka, gužva. In potem se med to nepregledno množico ljudi meni nič tebi nič vozijo avtomobili. Mimo bisera Plečnikove arhitekture, mimo stojnic s hrano, med množico ljudi se vozijo avtomobili. Zakaj? Zato da lahko pridejo do Ciril-Metodovega trga in tam parkirajo!?! Bedarija na kubik in nisem videl še bolj butaste odločitve. Pa tako vesel sem bil, ko je Jankovič objavil, da bo strogi center zaprt. Zakaj je potrebnih teh nekaj parkirišč na C-M trgu? Dvižne stebričke bi moral postavit pri Vodnikovem hramu, dovolit dostavo zjutraj in dostop (in ne parkiranje, razen če nimajo garaž na dvoriščih) stanovalcem čez cel dan. Še to porihtat, pa bom ful vesel.

Prenova podhoda Kongresni trg-Maximarket in pasaže Maximarketa

Sicer skrajni čas, me pa podhod pod Slovensko cesto ni nič kaj navdušil. Na stene so namontirali neke naluknjane kovinske plošče, ki so v ozadju osvetljene in zaradi različnih velikosti luknjic ustvarjajo nekakšne obrise ljudi. Sicer zanimiva ideja, ampak za videti nič posebnega. Pa še prav grde barve so. Zraven so bili izkopani zanimivi ostanki iz časa Emone, tisti prazni zidovi podhoda pa kar kličejo po kakšni stalni razstavi ali vsaj kakšnih slikah Ljubljane in njene zgodovine. Pasaža Maximarketa je pa sicer lepa, ampak nič posebnega. Z na novo odprtimi trgovinami ciljajo na potrošnike z višjo kupno močjo, bomo vidli, kako se jim bo obneslo.

Protikadilski zakon

Ta zakon je zakon! Sicer dobiš občutek, da so že dopoldne vsi lokalčki od Tromostovja do Čevljarskega mostu nabito polni, ker so mize (kljub neprijetnemu vetru) zunaj skoraj popolnoma zasedene, ampak notri je spokojen mir in brez težav dobiš mesto ter popiješ kavo, čaj, sok, pir ali karkoli že. Pa še ena zelo zanimiva stvar. Ko sva sedela v lokalčku kake 3/4 ure, se je zamenjalo več staršev, ki so s sabo pripeljali otroke. Pred uvedbo zakona to ni bilo možno, če nisi želel da so otroci zunaj na vetru ali pa da se navajajo pasivnega kajenja že pri starosti dveh let ali manj. Nekateri starši so imeli s seboj celo dojenčke v vozičkih. Kaj češ lepšega. Greš na sprehod z otrokom po Stari Ljubljani, ko te začne zebst, greš na en čajček in potem dalje. Super!

Prenova fasad

Dogaja se sto na uro. Nebotičnik, Banka Slovenije, Borovo na Slovenski, ena velika bajta na nabrežju Ljubljanice (pri Ljubljanskem dvoru), …. Vse se blešči, vse sije. Sicer je izbira barv za moje pojme malo neposrečene, ampak verjetno strokovnjaki že vejo zakaj.

Novoletna okrasitev

Sicer sva šla na “špancir” dopoldne in lučke še itak niso bile prižgane, ampak smrekca je že stala, na Wolfovi in pri Filipovem dvorcu so že viseli okraski z neba in je bilo prov luštno. Neki planeti in kometi (ki sicer bolj spominjajo na spermije). Zanimivi in dokaj lepo. Morm vidt ponoč.

Cene

Ne me jebat! Kuhan vin 2€. Fructalov sok 2€. Pa kaj se je folku čist odpelal? Pa kaj je v tem vinu, Dom Perignon? A ni fora, da kupiš najcenejše vino, not fukneš cukr in začimbe in that’s it? 2 fuckin’ €!?! To je bila sicer ponudba v lokalu in ponudb na štantih nisem čekiral, ampak vseeno… 2€!

Ha, ha, včeraj sem se pa res nasmejal. Dolgo ga že nisem gledal, včeraj se je pa vseeno prst ustavil že na gumbu 1 na daljincu, čeprav je bolj običajno, da grem vsaj do 20 in potem nazaj na program, ki se mi zdi najbolj zanimiv (in to večinoma ni SLO 1).

No, včeraj sem ga vseeno malo gledal in se zelo nasmejal pri vprašanju za milijon (bivši, zdaj je koliko? 5000 €?). Vprašanje je šlo, takole na pamet: Zabeljena pšenična zrna se imenujejo … (pojma nimam kako, sem pozabil, zdi se mi pa, da je POLŽ v imenu) oziroma:

A vzdihovalka  nategnjenka

B potešenka

C ??? vzdihovalka

D zdrkanka

Opcijo c sem pozabil, ampak je imela tudi vezo s spolnostjo (hvala kritik za točne odgovore, le kako sem lahk opozabil nategnjenko :)). Že samo vprašanje je smešno. Potem se pa začne tekmovalec odločati in najbližje mu je opcija B - potešenka, češ da je to že nekje slišal. Jonasu je bil očitno model kar všeč, ker nisem še videl, da bi tako pomagal tekmovalcu. Najprej ga je poskušal malo odvrniti od tega odgovora. “Morebiti je pa D - zdrkanka? Je treba kaj mešati?”

Tekmovalec: “Meni se zdi, da je B.”

Jonas: “Meni se pa zdi, da je D.” - Bolj očitne pomoči pa še ne :).

Jaz sem pred tem razmišljal, da je sigurno D, ker drugače te možnosti ne bi dali notri. Zdrkanka ne bi prišla čez cenzuro, če ne bi bila dejanska (in pravilna) možnost.

No, tekmovalec se je odločil za B, tudi Jonas se je vdal: “Torej, če pojeste ta zrna, ste verjetno potešeni?”, pravilna možnost je bila pa seveda - D - zdrkanka.

V soboto so pred Globalom organizirali prižiganje sveč in podpisovanje žalne knjige in peticije. Svet se seveda ni ustavil zaradi ene smrti (ustavil se ni nam, ki jih ta smrt neposredno ne zadeva, ne predstavljam si, kako je staršem), česar se starši in prijatelji zavedajo in niso pozvali k temu, naj mladi ne žurajo, ampak naj si izberejo vsaj za en dan drugo lokacijo. In pohvalno, mladi so jih upoštevali in Global naj bi (vir 24ur) v soboto bolj kot ne sameval.

In kako s tem bojkotom čim več zaslužiti? To se je verjetno spraševalo veliko gostincev, ko so zvedeli za bojkot Globala, h kateremu so pozvali starši in prijatelji nesrečno umrlega mladeniča. Najbolj se je znašel Bachus, ki je v neposredni bližini Globala in precej primerljiv, kar se tiče glasbe, strukture gostov in predvsem odpiralnega časa. V bližini je namreč več lokalov, ki pa se večinoma zapirajo precej zgodaj (ob enih ponoči je odprtih le malo lokalov, zato pa so le-ti precej bolj polni). V Bachusu so se namreč odločili, da v nasprotju s stalno prakso uvedejo vstopnino za osebke moškega spola v višini 5 €. V Bachusu so pred časom že zaračunavali vstopnino za vstop v klet, kjer je urejena diskoteka. Za vstop v zgornje nadstropje, kjer je normalen lokal (čez dan restavracija), pa nikoli niso zaračunavali vstopnine. Do sobote.

Dobrodošli v kapitalizmu! Kako potegniti največ iz vsake situacije.